Produktivnost je edina pot do izboljšanja življenja
Peter Wostner, urednik Umarjevega poročila o produktivnosti, o nujnem ukrepanju za pametno in trajnostno preobrazbo Slovenije.
Za dvig produktivnosti in s tem večjo blaginjo moramo spremeniti smer in narediti preskok, ki zahteva vrsto sprememb na ravni države, javnih politik, podjetij, podjetniškega sektorja in tudi nas kot posameznikov in celotne družbe, pravi Peter Wostner, urednik najnovejšega poročila o produktivnosti 2021. Pripravili so ga na Umarju, ki je nacionalni koordinator za področje produktivnosti.
Dr. Wostner, kaj so vaša ključna sporočila iz pravkar objavljenega poročila? Kako povečujemo produktivnost pri nas, kaj se je spremenilo v zadnjem letu?
Leto 2020 je bilo nekoliko posebno. Poročilo analizira vpliv covida v lanskem letu skozi optiko daljšega obdobja. Če povzamem v enem stavku: ni vse črno, a napredujemo prepočasi in premalo ambiciozno. Podatki kažejo, da Slovenija, kar zadeva produktivnost, ni bila lani nobena izjema. BDP na zaposlenega je sicer zanihal navzdol, ni pa zanihal navzdol BDP na opravljeno uro. To pomeni, da smo na splošno delali manj, a so tisti, ki so delali, ustvarili več, kar ni primer v državah srednje Evrope. Lansko leto torej ni noben znak za alarm. Skrbeti pa bi nas moralo, da skozi celotno desetletje izredno počasi zapiramo produktivnostno vrzel do povprečja EU, pri čemer so nas države srednje Evrope, višegrajska četverica, že skoraj ulovile.
Kako bi to ponazorili?
Če smo imeli leta 2008 pred njimi v produktivnosti 15 odstotnih točk prednosti, smo imeli leta 2020 le še tri.
Drži, Slovenija je leta 2020 po BDP na prebivalca po kupni moči dosegla 89 odstotkov povprečja Unije, kar pomeni, da imamo glede na visoko stopnjo zaposlenosti, višjo od povprečja EU, še vedno prenizko produktivnost in blaginjo. Kako vidite ta zaostanek in vzroke zanj?
S produktivnostjo se ne ukvarjamo zaradi nje same, ampak zato, ker je to edini način za dvig kvalitete življenja. V poročilu smo analizirali, kakšne so značilnosti najhitreje rastočih podjetij po produktivnosti. Izkaže se, da so bolj donosna in svojo donosnost hitreje povečujejo, ob tem pa imajo 23 odstotkov višje plače, te tudi bistveno hitreje rastejo, in to ob hkratni rasti zaposlovanja. Motiv za Slovenijo in vsakega od nas pa verjetno je, da so plače višje in se bolje živi.
Kar zadeva vzroke, smo jih uvrstili v dva sklopa: premalo in prepočasi investiramo v ključne dejavnike rasti produktivnosti, premalo poglobljeno se prilagajamo izzivom, s katerimi se srečujemo mi in vse druge države. Na prvi pogled se ne dogaja nič dramatičnega, spremembe pri nas nastajajo s povprečno hitrostjo, praktične posledice tega pa so, da Slovenija postopoma drsi po lestvicah navzdol.
Kje pa najdemo naša uspešna podjetja z visoko rastjo produktivnosti?
Stereotipni odgovor, ki bi ga pričakovali, bi bil, da dominirajo podjetja v visokotehnoloških panogah, a podatki kažejo, da ni zlatega pravila. Uspešna podjetja, ki najhitreje rastejo po produktivnosti, najdemo v vseh dejavnostih. Ukvarjajo se s proizvodnjo končnih pa tudi vmesnih izdelkov, nobene sistemske razlike ni zaznati. Opaziti pa je, da ta podjetja precej več investirajo, so kapitalsko bolj intenzivna, poglobljena analiza, kaj so dejavniki uspešnosti, pa nas na Umarju še čaka.
A študije kažejo, da so uspešna predvsem tista podjetja, ki investirajo tudi v bolj mehke dejavnike. Zato je treba ustvariti okolje in pripraviti spodbude – tudi država mora poskrbeti za to –, da bodo podjetja, ki so na vrhu, še bolj na globalnem vrhu, tista, ki so v sredini, morajo biti spodbujena za hitrejši prehod proti vrhu, tista, ki so spodaj in nimajo potenciala, pa, da čim prej ugasnejo in gredo zaposleni v uspešna podjetja ali pa da spremenijo svoje poslovne modele.
V Sloveniji se naložbe v raziskovalno-razvojno dejavnost zadnja tri leta povečujejo, a na letni ravni naložbeni zaostanek za najuspešnejšimi državami še vedno znaša eno odstotno točko BDP. Kako bi te naložbe povečali in omogočili večji razvojni preboj?
Morda se težava skriva v tem, da na vrsti področij sicer napredujemo, a se zaradi zgolj povprečnega napredka to odraža v relativnem nazadovanju. Naj pojasnim s primeri. Pri raziskavah in razvoju je krivulja zadnja tri leta za Slovenijo simpatična, gre navzgor. Vendar vodilne državne inovatorke pospešujejo še bolj, in to z bistveno višje osnove. Iz tega logično sledi, da teh držav nikakor ne bomo mogli ujeti, čeprav velikokrat govorimo, kje vse bomo med vodilnimi.
Podobno opažamo pri digitalni intenzivnosti podjetij, kjer imamo veliko digitalno naprednih podjetij, njihov delež se tudi povečuje, za skoraj šest odstotnih točk med letoma 2018 in 2020, kar je enako, kot znaša povprečje v EU. A posledica tega je, da postopoma zaostajamo: leta 2018 smo bili po digitalni intenzivnosti peti v Evropi, leta 2020 osmi, lani pa že deseti. Treba si je torej naliti čistega vina in se zavedati, da z obstoječo ekonomsko in strateško politiko na ravni države podjetniški sektor ne blesti oziroma ne more blesteti, čeprav nekatera velika podjetja izstopajo, a to na narodnogospodarski ravni ne zadostuje. Na ravni države moramo zato bistveno pospešiti prizadevanje za pametno in trajnostno preobrazbo. In tukaj morajo svoje narediti tako država kot podjetniški sektor pa tudi civilna družba in drugi akterji.
Spodbudno tudi ni, da Slovenija v okviru programa za okrevanje namenja za digitalizacijo minimalen, daleč manjši delež kot najnaprednejše države inovatorke, ki nas že zdaj krepko prehitevajo v razvojnih vlaganjih. Bi lahko ta investicijski zaostanek zmanjšali z bolj razvojno porabo kohezijskih sredstev?
V poročilu o produktivnosti smo primerjali ne samo deleže vseh sredstev, pač pa tudi pričakovan obseg pametnih vlaganj iz sredstev EU glede na BDP. Zgodba o načrtu za okrevanje in odpornost je zaprta, načrt je potrjen. Delež vlaganj Slovenije v digitalizacijo bo 0,7 odstotne točke BDP manjši od povprečja držav južne in vzhodne Evrope. Pri čemer smo že pri dosedanjih vlaganjih, na primer v IKT ali raziskave in razvoj, v zaostanku za povprečjem EU, kaj šele za vodilnimi državami.
A ni bilo vedno tako: pri vlaganjih v ključne dejavnike produktivnosti, raziskave in razvoj, IKT pa tudi v drugo opremo in stroje smo bili pred prejšnjo krizo ena vodilnih držav, peti v EU, nato smo padali in se pred nekaj leti izenačili s povprečjem Unije. Zdaj bomo z načrtom za okrevanje ustvarili dodaten primanjkljaj v višini 0,7 odstotne točke BDP. To pomeni, da je edini prostor, kjer lahko nadomestimo ta zaostanek, kohezijska politika.
Če predpostavimo, da bi za pametno preobrazbo res namenili le 20 odstotkov kohezijskih sredstev, kot je zadnji javni predlog iz novembra lani, to je devet odstotnih točk manj od dosedanjega deleža, bi bil to med državami južne in vzhodne Evrope četrti najmanjši delež vlaganj v BDP za te namene. Iz tega logično sledi, da so vse izjave, kako bomo napredovali po raznih lestvicah konkurenčnosti, lahko samo dobre želje. Če bodo namreč drugi v ključne dejavnike rasti vlagali več, bomo primerjalno nujno nazadovali, drugače enostavno ne more biti. Zato je bistvenega pomena, da za ključne dejavnike zagotovimo zadosten investicijski potencial, česar pa ne vidim, da bi se dogajalo, in to se mi zdi glavni problem tega trenutka.
Kako bi lahko država aktivneje spodbudila razvojne spremembe, ne le pri naložbah, pač pa tudi pri bolj mehkih dejavnikih, kot je stalno izobraževanje, vseživljenjsko učenje?
Kadri so rdeča nit, ki se vleče skozi vse dele naše analize. Izobrazbena struktura se izboljšuje, problem so velika neskladja med tem, kar se poučuje, kakšna znanja in veščine ljudje pridobivajo, in tem, kar potrebujemo, ne le zdaj, pač pa predvsem jutri in pojutrišnjem. Prilagoditev na prihajajoče izzive, na spremenjene potrebe je glavni izziv, dodatna težava pa je, da niti ne vemo, kakšne so te potrebe. Ne vemo pa zato, ker je za to potreben odprt partnerski sistem, torej z neposredno vključenostjo deležnikov na terenu. S tem se že nekaj časa ukvarjamo, a resnega vedenja o tem, kakšne so potrebe, kaj šele delujočega sistema, še vedno nimamo.
Sicer pa je mobilizacija za spremembe ena prvih stvari, ki smo jih poudarili v poročilu. Zavedati se moramo, da spremembe prihajajo, in zato moramo senzibilizirati prebivalstvo, da bodo ljudje pripravljeni iti v intenziven proces preusposabljanja in bodo odprti za spremembe, da se bodo sami angažirali, tudi znotraj podjetij. Hkrati pa jim mora država pri tem priti naproti, s spodbudami, podpornim okoljem pa tudi z varnostno mrežo, da, denimo, šibkejši ali bolj izpostavljeni ne izostanejo iz procesa preobrazbe. In če bi bilo tako, bi na koncu vsi pridobili.
Je pa zanimivo, da so bile ravno pri odnosu ljudi ugotovljene tudi nekatere pozitivne spremembe. Ta se namreč obrača v produktivnosti bolj naklonjeno smer, kar je vidno v njihovem pogledu na podjetništvo ali digitalizacijo. Ljudje se vse bolj zavedajo, da drugače ne bo šlo; pri stališču do digitalizacije in njenega pozitivnega vpliva na podjetja in družbo smo bili leta 2018 pri repu, zdaj pa smo po podatkih Eurobarometra iz pomladi 2021 skočili v prvo skupino. To je zelo pozitivno, seveda pa morajo temu slediti še druge stvari. Recepti izpred petdesetih let v dobi četrte industrijske revolucije preprosto ne bodo delovali.
Je pozitivni premik pri odnosu do digitalizacije, ki ga omenjate, odraz tega, da smo med pandemijo več delali, poslovali, se šolali in komunicirali na daljavo, torej digitalno?
Bojimo se, da je bil ta učinek bolj površinski, kredibilnih primerjalnih podatkov še ni. Res smo šli bolj v e-trgovino, uporabo interneta, nakupe računalnikov, po nekaterih analizah smo to precej pospešili tudi glede na druge države. Skrbi pa nas, da to ni bilo v smislu digitalne preobrazbe in uvajanja zahtevnejših digitalnih projektov in temu primerne reorganizacije, prilagajanja produktov kupcem na temelju novih tehnologij, uvajanja umetne inteligence. Zdi se, da je bilo tega razmeroma malo, še posebej v primerjavi z državami, kot je, recimo, Koreja, ki je že lani bistveno povečala podporo podjetjem za digitalno preobrazbo. Tega pri nas ni bilo, vsaj ne veliko, tako da smo v najboljšem primeru napredovali, a manj kot drugi.
Dobro delujoče, pregledne in nekoruptivne institucije so ključne za uspeh držav in blaginjo državljanov, med drugim ugotavljata ekonomista Daron Acemoglu in James A. Robinson v svetovni uspešnici Zakaj narodi propadajo. Kako se v Sloveniji odrežemo na tem področju, kakšna sta naša institucionalna konkurenčnost in zaupanje državljanov v institucije?
Ta institucionalni vidik na strukturni strani v poročilu precej poudarimo. Ne le na strani države, pač pa tudi na strani podjetij, v kontekstu poslovnoinovacijskega okolja, še posebej z vidika odprtosti in povezovanja. Z vidika podjetij to pomeni spremenjen, mrežni pristop k inovacijam in sodelovanje z drugimi institucijami, ki omogočata vrsto novih poslovnih modelov, prilagajanje produktov in storitev potrebam kupcev itd. To je morda ena ključnih stvari, saj podjetja tu preveč poslujejo po starem, po utečenih tirnicah.
Na drugi strani govorimo o odprtosti na ravni posameznika do novih idej, sprememb. Podatki tu niso spodbudni. Ko pa gre za kakovost delovanja institucij, smo šli celo rahlo nazaj. Smo sicer blizu povprečja EU, a zelo daleč za inovacijskimi voditeljicami. Poleg povečanih vlaganj podjetij in države ter pospešenih strukturnih sprememb stvari je tudi nadgrajeno institucionalno okolje pomemben vidik za preskok v inovacijsko podprto rast. To bo proces, ki zahteva čas, a tudi dolga pot se začne z majhnimi koraki, predvsem pa se je pomena tega treba zavedati in začeti v tej smeri delati tudi v praksi.
Med dejavniki produktivnosti se krepi pomen neoprijemljivega kapitala, zdaj ugotavljate na Umarju. Kaj konkretno pomeni ta nekoliko neoprijemljivi pojem, kako bi ga razložili bralcem? Kaj vsebuje in zakaj je pomemben?
Res je neoprijemljiv in ga je težko prijeti. V Sloveniji nam je lahko dojeti in sprejeti, da investicije pomenijo stvari, kot so zgradbe, infrastruktura, stroji. Še več, zdi se, da je pri nas logika, da se morajo stvari dogajati zaporedno. Da je treba najprej zgraditi betonski temelj, potem zgradbo, šele potem bomo noter pripeljali ljudi in šele potem jih bomo usposobili. Ta logika ni podprta ne z empirično literaturo ne z izkušnjami drugih držav.
Vse države, ki so naredile preskok, so se tega lotile holistično, celovito. In tisto, kar razlikuje uspešne države od neuspešnih, niso vlaganja v ta oprijemljivi del, čeprav je ta tudi pomemben, pač pa strateški pristop k vlaganjem v raziskave, razvoj, inovacije, informacijsko-komunikacijske tehnologije, v človeške vire in tudi druge mehke dejavnike. Denimo, vse preradi pozabljamo na organizacijski kapital ali dizajn, katerih pomen se izrazito veča, v Sloveniji pa jima namenjamo premalo pozornosti.
Zakaj je tako? Ali nimamo tradicije, se pri vlaganjih preveč usmerjamo v beton in premalo v pamet?
Morda vas bo presenetilo, a Slovenija tu ni niti malo specifična. Obstaja celo ime za to – »middle income trap«, torej past srednje stopnje razvitosti. To je koncept, o katerem se v Bruslju veliko govori, tako kot tudi na globalni ravni. Problem je v tem, da so tvoji produkcijski faktorji na nižji stopnji, ko si manj razvit, cenejši, zato je recept razmeroma enostaven. Investira se v infrastrukturo, v trde dejavnike, s tem se tvoj standard izboljšuje, še posebej v državah, kot je Slovenija, kjer imamo tradicijo, razmeroma visoko stopnjo usposobljenosti in smo blizu vodilnim trgom. Posledica tega je v preteklem obdobju bila, da imamo kar konkurenčen podjetniški sektor, a predvsem kot dobavitelji sestavnih delov.
Toda ta recept se izpoje, in to ravno nekje na ravni razvitosti Slovenije. Potem je treba ta model, na katerem temelji tvoja primerjalna konkurenčna prednost, spremeniti, preiti je treba na inovacijsko podprto rast, na kar opozarjata tudi ekonomista Philippe Aghion ter Céline Antonin v svojem komentarju, kaj bi morala biti vsebina načrtov za okrevanje in odpornost. A tukaj se v praksi vse prepogosto zatakne, saj je prilagajanje organizacije, kulture podjetja pa tudi države v smeri odprtega sodelovanja in povezovanja ali pa preusmeritve vlaganj v projekte, »kjer se ne režejo trakovi«, pač bolj zahtevno in navzven morda tudi manj atraktivno. Tudi učinki se ne pokažejo z danes na jutri, ampak zahtevajo sistematično in konsistentno politiko skozi daljše obdobje. V Sloveniji imamo tako med podjetji še vedno primerjalno velik delež tistih, ki delujejo po klasičnem sistemu upravljanja »ukaži in nadziraj«, kar seveda izhaja iz strukture gospodarstva zadnjih 50 ali 60 let. A to se mora spremeniti, časi so zdaj drugačni.
Dvig produktivnosti ni cilj, je pot, po kateri pridemo do večje blaginje in višjega življenjskega standarda. Kaj bi k temu dodali?
Zavedati se moramo, da moramo spremeniti smer in narediti preskok, ki zahteva vrsto sprememb na ravni države, javnih politik, podjetij, podjetniškega sektorja in tudi nas kot posameznikov in celotne družbe. Vse to se mora zgoditi hkrati in to bo zahtevalo strateški premislek in strateški preskok, ki ga poskušamo v našem poročilu povzeti z besedami pospešene pametne in trajnostne preobrazbe.
Ob katastrofalnih posledicah podnebnih sprememb je prehod v nizkoogljično družbo ena prvih prioritet. Kako povezati ta dejavnika, višjo produktivnost in upoštevanje okoljskih meril in trajnostnega razvoja?
V praksi in na kratek rok je to še posebej na ravni posameznih podjetij zelo velik izziv, tako je tudi praviloma dojeto. Zato smo v poročilu poskušali bolj osvetliti pozitiven vidik tega prehoda, ki pa bo bolj očiten na srednji in dolgi rok. Kar se nam je lani zgodilo s skokom cen surovin, je namreč trend, ki se bo po pričakovanjih nadaljeval. Te škarje se bodo z vidika stroškovnih pritiskov še naprej zapirale. Na drugi strani pa so novi zeleni produkti priložnost za večjo diferenciacijo in posledično povečanje prihodkov.
To sta dve smeri, ki ju je nujno treba vključiti in ju tudi izkoristiti ter dopolniti z uvajanjem inovacij in nadgradnjo poslovnih modelov. Zato, kjer je le mogoče in smiselno, govorimo o povezani pametni in hkrati trajnostni preobrazbi, res pa je, da je določene ukrepe, povezane s prehodom v nizkoogljično in krožno gospodarstvo, treba izvesti tudi vzporedno, o čemer je bilo več govora v lanskem poročilu.
V intervjuju leta 2020 ste mi dejali, da bi morali logiko zadovoljstva s povprečnim izbrisati iz naše DNK. Je ta misel zdaj še bolj aktualna?
Podatki temu vsekakor pritrjujejo. Od takrat je sprememba ta, da nam voda še bolj teče v grlo. Covid je lani pospešil prestrukturiranje globalnih verig vrednosti, posledice pa že začenjamo čutiti, ne le podjetja, pač pa tudi državljani. Motnje v dobavnih verigah se zdaj kažejo v cenah surovin in energentov. Upam, da se bomo zbudili in ugotovili, da ima to lahko precej dramatične posledice. Ki so sicer lahko tudi zelo pozitivne, če bi prestrukturiranje obrnili sebi v prid, za kar imamo tudi vse možnosti in celo zelo dobro izhodišče, a za zdaj vztrajamo v stari smeri, pri starih receptih in se ne odzivamo in prilagajamo, kar ni dobro.
Peter Wostner, urednik Umarjevega poročila o produktivnosti, o nujnem ukrepanju za pametno in trajnostno preobrazbo Slovenije.
www.delo.si
In še link do Umarjevega poročila:
