SkyscraperCity Forum banner
3401 - 3420 of 3452 Posts

·
Registered
🇺🇦
Joined
·
677 Posts
Saj deficit sam po sebi ni slab, samo 10% je previsoko.

Ce se drzi rast pri neki cifri in deficit pri podobni cifri, zravn ECB financira zastonj zadolzevanje in je ta denar porabljen za investicije in NE ZA place, bo rezultat pozitiven.
Obstaja velika verjetnost, da bomo v naslednjih 10 letih nabili dolg krepko čez 100%. V 2021-2027 evropskem večletnem finančnem okvirju ni prostora za specifične megaprojekte, ki bi rešili stanovanjski problem. Skratka, če se ne bomo zadolžili kot države članice, bomo pa kot EU/EK, kar se lahko gleda kot tehnično v imenu DČ -- DČ pa bodo seveda paralelno izkoristile možnost nižje obrestne mere z miksom EU/lokalnih sredstev, kot je do slej vedno bilo tako. Že letos se je EU budget povečal za 700 mrd EUR za 7-letni okvir. Vendar to ne bo dovolj. Drugače pa nisem nikakor mnenja, da bi visok dolg (beri krepko nad 100%) problem sam po sebi, se pa definitivno podpišem pod komentar @Shenkey, da moramo pazit na deficit. Grčija namreč, falirana evropska makroekonomska politika ali ne, je imela velik problem z deficitom, saj se je država namreč "naučila" na novo strukturo, ki je prejemala veliko investicij. Tega si definitivno ne smemo privoščit. Investicije morajo biti načrtovane in upravičene, da ne začnejo izpodrinjati privatnih.
 

·
Above-the-clouds
Joined
·
9,176 Posts



 

·
Above-the-clouds
Joined
·
9,176 Posts

·
Registered
Joined
·
861 Posts

Najvišji dolg v odstotku BDP-ja, 82,6 odstotka, je imela Slovenija leta 2015 zaradi sanacije bank. Zdaj smo pri 77,5 odstotka ali nominalno pri 41 milijardah ali 20 tisoč evrih na prebivalca.

"Za letos je bil napovedan dolg v 77,5 odstotka BDP-ja, vendar smo tega že dosegli v letu 2021 po prvih projekcijah, kar pomeni, da se bo še zniževal. Tudi pozneje v letih 2023, 2024 se bo še zniževal. Ravno tako primanjkljaj," je povedal finančni minister Andrej Šircelj.

V prihodnje pa bo vse odvisno od gospodarske rasti.

"Po projekcijah, ki je ministrstvo za finance naredilo za namene letošnjega zadolževanja, naj bi javni dolg konec leta nekoliko presegel 80 odstotkov BDP-ja. To je zmerna napoved za letošnje leto. Skrbi pa predvsem, da bodo javne finance (proračunski primanjkljaj) tako letos in prihodnji dve leti izkazale velik primanjkljaj, kar lahko vpliva na pogoje slovenskega zadolževanja v prihodnjih letih," je povedal novinar Dela Karel Lipnik.

"Naše bonitetne ocene so dobre, kar pomeni, da če se bomo zadolževali, se bomo zadolžili po zelo ugodnih razmerah. Kar pomeni, da bomo star dolg odplačali z novim dolgom. To bistveno izboljšuje finančni položaj države," še dodaja Šircelj.

Evropsko povprečje javnega dolga je 92 odstotkov BDP-ja. Najvišjega imajo Grčija, Italija, Portugalska, Španija, najnižjega pa Luksemburg, Bolgarija in Estonija.
 

·
Registered
🇺🇦
Joined
·
677 Posts

Najvišji dolg v odstotku BDP-ja, 82,6 odstotka, je imela Slovenija leta 2015 zaradi sanacije bank. Zdaj smo pri 77,5 odstotka ali nominalno pri 41 milijardah ali 20 tisoč evrih na prebivalca.

"Za letos je bil napovedan dolg v 77,5 odstotka BDP-ja, vendar smo tega že dosegli v letu 2021 po prvih projekcijah, kar pomeni, da se bo še zniževal. Tudi pozneje v letih 2023, 2024 se bo še zniževal. Ravno tako primanjkljaj," je povedal finančni minister Andrej Šircelj.

V prihodnje pa bo vse odvisno od gospodarske rasti.

"Po projekcijah, ki je ministrstvo za finance naredilo za namene letošnjega zadolževanja, naj bi javni dolg konec leta nekoliko presegel 80 odstotkov BDP-ja. To je zmerna napoved za letošnje leto. Skrbi pa predvsem, da bodo javne finance (proračunski primanjkljaj) tako letos in prihodnji dve leti izkazale velik primanjkljaj, kar lahko vpliva na pogoje slovenskega zadolževanja v prihodnjih letih," je povedal novinar Dela Karel Lipnik.

"Naše bonitetne ocene so dobre, kar pomeni, da če se bomo zadolževali, se bomo zadolžili po zelo ugodnih razmerah. Kar pomeni, da bomo star dolg odplačali z novim dolgom. To bistveno izboljšuje finančni položaj države," še dodaja Šircelj.

Evropsko povprečje javnega dolga je 92 odstotkov BDP-ja. Najvišjega imajo Grčija, Italija, Portugalska, Španija, najnižjega pa Luksemburg, Bolgarija in Estonija.
Še vedno pravim.. pump it. Do 150 gremo lahko brez problema, če znamo upravičit. Menim, da imamo potrebo po revampu stanovanjske politike, prometa in konec koncev tudi zelenega boja ter vojske. Da ne govorimo o startup sceni v Slo, ki je skoraj ni (relativna primerjava z npr Finsko in Estonijo).
 

·
Registered
Joined
·
861 Posts



 

·
Registered
Joined
·
125 Posts
Še vedno pravim.. pump it. Do 150 gremo lahko brez problema, če znamo upravičit. Menim, da imamo potrebo po revampu stanovanjske politike, prometa in konec koncev tudi zelenega boja ter vojske. Da ne govorimo o startup sceni v Slo, ki je skoraj ni (relativna primerjava z npr Finsko in Estonijo).
Slovenija je "zgrešena država" kar se tiče poskušati napraviti posel.
Poznam par primerov, kjer so podjetnike začetnike iz čiste zlobe uničili vrli uradniki ali pa sosedje, tako, da vsem, ki se želijo iti "začetnika" v podjetništvu, dobro preštudirajte situacijo. Še posebej nore predpise in obremenitve.
En moj znanec, arhitekt, trdi, da je v Sloveniji 150000 stanovanj viška. Mu kar verjamem, ker je bila ta cifra pred 10 leti nekaj čez 90000. Izgleda, da jih je veliko kupljenih kot investicija in so namensko prazna. Nekateri kričijo, da bi uvedba nepremičninskega davka ( v državah kjer ga imajo je od 0,1% do največ 2,5% vrednosti nepremičnine) rešila problem, ker bi prisilila lastnike, da stanovanja ponudijo v najem, vendar mi ta davek že plačamo (0,27%), samo preko raznih taks z drugačnim imenom, kar pomeni, da se ne bi nič spremenilo.
Zeleni boj je v Sloveniji burleska. Lokalci so proti temu.
No, sedaj pa kar imam v bistvu za povedati.
Čitam neki dan, da je vrli ARSO izdal nekemu kmetu okoljsko dovoljenje za hlev za vzrejo piščancev kapacitete 76,5 tisoč komadov za katerega je gospod kmet zaprosil še v letu 2020. Če za tako majhno kapaciteto piščančjereje rabiš dovoljenje od teh kljukcev, ki za to rabijo nič manj kot leto dni, kaj šele rabiš za neki resen projekt? Ni čudnega, da v z vodo bogati državi trpimo suše in poplave, ker verjetno birokratski kljukci nikoli ne bodo prišli na idejo to regulirat, napraviti akumulacije in jih polniti, ko je vode preveč ter v sušnih dneh to vodo koristiti za namakanje. Zakaj to govorim? V prejšnjem letu je obseg kmetijske proizvodnje v Sloveniji padel za 20% (v večini članic je blago rastel ali blago stagniral). "Pametna" kmetijska politika je verjetno spravila samooskrbo na manj kot 30%. Nekateri modreci trdijo, da država, ki se ne more prehraniti, pač ni država. Kmetijstvo bi lahko s postavitvijo bioplinarn in z biomaso veliko prispevalo k zeleni energiji ter reduciralo onesnaževanje in povečalo samooskrbo. Ampak, birokracija je taka, da čeprav imaš željo in voljo, prenehaš zaradi birokracije.
 

·
Above-the-clouds
Joined
·
9,176 Posts

 

·
Registered
Joined
·
861 Posts
Rudarje lahko prezaposlijo v hčerinsko gradbeno družbo RGP, ki bi se lahko specializirala za kopanje predorov. Gradbenih projektov bo dovolj; od dokončanja tretje razvojne osi, gradnjo hidroelektrarn, novih tras prog, itd.

 

·
Registered
Joined
·
1,475 Posts
Produktivnost je edina pot do izboljšanja življenja
Peter Wostner, urednik Umarjevega poročila o produktivnosti, o nujnem ukrepanju za pametno in trajnostno preobrazbo Slovenije.

Za dvig produktivnosti in s tem večjo blaginjo moramo spremeniti smer in narediti preskok, ki zahteva vrsto sprememb na ravni države, javnih politik, podjetij, podjetniškega sektorja in tudi nas kot posameznikov in celotne družbe, pravi Peter Wostner, urednik najnovejšega poročila o produktivnosti 2021. Pripravili so ga na Umarju, ki je nacionalni koordinator za področje produktivnosti.

Dr. Wostner, kaj so vaša ključna sporočila iz pravkar objavljenega poročila? Kako povečujemo produktivnost pri nas, kaj se je spremenilo v zadnjem letu?
Leto 2020 je bilo nekoliko posebno. Poročilo analizira vpliv covida v lanskem letu skozi optiko daljšega obdobja. Če povzamem v enem stavku: ni vse črno, a napredujemo prepočasi in premalo ambiciozno. Podatki kažejo, da Slovenija, kar zadeva produktivnost, ni bila lani nobena izjema. BDP na zaposlenega je sicer zanihal navzdol, ni pa zanihal navzdol BDP na opravljeno uro. To pomeni, da smo na splošno delali manj, a so tisti, ki so delali, ustvarili več, kar ni primer v državah srednje Evrope. Lansko leto torej ni noben znak za alarm. Skrbeti pa bi nas moralo, da skozi celotno desetletje izredno počasi zapiramo produktivnostno vrzel do povprečja EU, pri čemer so nas države srednje Evrope, višegrajska četverica, že skoraj ulovile.

Kako bi to ponazorili?
Če smo imeli leta 2008 pred njimi v produktivnosti 15 odstotnih točk prednosti, smo imeli leta 2020 le še tri.

Drži, Slovenija je leta 2020 po BDP na prebivalca po kupni moči dosegla 89 odstotkov povprečja Unije, kar pomeni, da imamo glede na visoko stopnjo zaposlenosti, višjo od povprečja EU, še vedno prenizko produktivnost in blaginjo. Kako vidite ta zaostanek in vzroke zanj?
S produktivnostjo se ne ukvarjamo zaradi nje same, ampak zato, ker je to edini način za dvig kvalitete življenja. V poročilu smo analizirali, kakšne so značilnosti najhitreje rastočih podjetij po produktivnosti. Izkaže se, da so bolj donosna in svojo donosnost hitreje povečujejo, ob tem pa imajo 23 odstotkov višje plače, te tudi bistveno hitreje rastejo, in to ob hkratni rasti zaposlovanja. Motiv za Slovenijo in vsakega od nas pa verjetno je, da so plače višje in se bolje živi.

Kar zadeva vzroke, smo jih uvrstili v dva sklopa: premalo in prepočasi investiramo v ključne dejavnike rasti produktivnosti, premalo poglobljeno se prilagajamo izzivom, s katerimi se srečujemo mi in vse druge države. Na prvi pogled se ne dogaja nič dramatičnega, spremembe pri nas nastajajo s povprečno hitrostjo, praktične posledice tega pa so, da Slovenija postopoma drsi po lestvicah navzdol.

Kje pa najdemo naša uspešna podjetja z visoko rastjo produktivnosti?
Stereotipni odgovor, ki bi ga pričakovali, bi bil, da dominirajo podjetja v visokotehnoloških panogah, a podatki kažejo, da ni zlatega pravila. Uspešna podjetja, ki najhitreje rastejo po produktivnosti, najdemo v vseh dejavnostih. Ukvarjajo se s proizvodnjo končnih pa tudi vmesnih izdelkov, nobene sistemske razlike ni zaznati. Opaziti pa je, da ta podjetja precej več investirajo, so kapitalsko bolj intenzivna, poglobljena analiza, kaj so dejavniki uspešnosti, pa nas na Umarju še čaka.

A študije kažejo, da so uspešna predvsem tista podjetja, ki investirajo tudi v bolj mehke dejavnike. Zato je treba ustvariti okolje in pripraviti spodbude – tudi država mora poskrbeti za to –, da bodo podjetja, ki so na vrhu, še bolj na globalnem vrhu, tista, ki so v sredini, morajo biti spodbujena za hitrejši prehod proti vrhu, tista, ki so spodaj in nimajo potenciala, pa, da čim prej ugasnejo in gredo zaposleni v uspešna podjetja ali pa da spremenijo svoje poslovne modele.

V Sloveniji se naložbe v raziskovalno-razvojno dejavnost zadnja tri leta povečujejo, a na letni ravni naložbeni zaostanek za najuspešnejšimi državami še vedno znaša eno odstotno točko BDP. Kako bi te naložbe povečali in omogočili večji razvojni preboj?
Morda se težava skriva v tem, da na vrsti področij sicer napredujemo, a se zaradi zgolj povprečnega napredka to odraža v relativnem nazadovanju. Naj pojasnim s primeri. Pri raziskavah in razvoju je krivulja zadnja tri leta za Slovenijo simpatična, gre navzgor. Vendar vodilne državne inovatorke pospešujejo še bolj, in to z bistveno višje osnove. Iz tega logično sledi, da teh držav nikakor ne bomo mogli ujeti, čeprav velikokrat govorimo, kje vse bomo med vodilnimi.

Podobno opažamo pri digitalni intenzivnosti podjetij, kjer imamo veliko digitalno naprednih podjetij, njihov delež se tudi povečuje, za skoraj šest odstotnih točk med letoma 2018 in 2020, kar je enako, kot znaša povprečje v EU. A posledica tega je, da postopoma zaostajamo: leta 2018 smo bili po digitalni intenzivnosti peti v Evropi, leta 2020 osmi, lani pa že deseti. Treba si je torej naliti čistega vina in se zavedati, da z obstoječo ekonomsko in strateško politiko na ravni države podjetniški sektor ne blesti oziroma ne more blesteti, čeprav nekatera velika podjetja izstopajo, a to na narodnogospodarski ravni ne zadostuje. Na ravni države moramo zato bistveno pospešiti prizadevanje za pametno in trajnostno preobrazbo. In tukaj morajo svoje narediti tako država kot podjetniški sektor pa tudi civilna družba in drugi akterji.

Spodbudno tudi ni, da Slovenija v okviru programa za okrevanje namenja za digitalizacijo minimalen, daleč manjši delež kot najnaprednejše države inovatorke, ki nas že zdaj krepko prehitevajo v razvojnih vlaganjih. Bi lahko ta investicijski zaostanek zmanjšali z bolj razvojno porabo kohezijskih sredstev?
V poročilu o produktivnosti smo primerjali ne samo deleže vseh sredstev, pač pa tudi pričakovan obseg pametnih vlaganj iz sredstev EU glede na BDP. Zgodba o načrtu za okrevanje in odpornost je zaprta, načrt je potrjen. Delež vlaganj Slovenije v digitalizacijo bo 0,7 odstotne točke BDP manjši od povprečja držav južne in vzhodne Evrope. Pri čemer smo že pri dosedanjih vlaganjih, na primer v IKT ali raziskave in razvoj, v zaostanku za povprečjem EU, kaj šele za vodilnimi državami.

A ni bilo vedno tako: pri vlaganjih v ključne dejavnike produktivnosti, raziskave in razvoj, IKT pa tudi v drugo opremo in stroje smo bili pred prejšnjo krizo ena vodilnih držav, peti v EU, nato smo padali in se pred nekaj leti izenačili s povprečjem Unije. Zdaj bomo z načrtom za okrevanje ustvarili dodaten primanjkljaj v višini 0,7 odstotne točke BDP. To pomeni, da je edini prostor, kjer lahko nadomestimo ta zaostanek, kohezijska politika.

Če predpostavimo, da bi za pametno preobrazbo res namenili le 20 odstotkov kohezijskih sredstev, kot je zadnji javni predlog iz novembra lani, to je devet odstotnih točk manj od dosedanjega deleža, bi bil to med državami južne in vzhodne Evrope četrti najmanjši delež vlaganj v BDP za te namene. Iz tega logično sledi, da so vse izjave, kako bomo napredovali po raznih lestvicah konkurenčnosti, lahko samo dobre želje. Če bodo namreč drugi v ključne dejavnike rasti vlagali več, bomo primerjalno nujno nazadovali, drugače enostavno ne more biti. Zato je bistvenega pomena, da za ključne dejavnike zagotovimo zadosten investicijski potencial, česar pa ne vidim, da bi se dogajalo, in to se mi zdi glavni problem tega trenutka.

Kako bi lahko država aktivneje spodbudila razvojne spremembe, ne le pri naložbah, pač pa tudi pri bolj mehkih dejavnikih, kot je stalno izobraževanje, vseživljenjsko učenje?
Kadri so rdeča nit, ki se vleče skozi vse dele naše analize. Izobrazbena struktura se izboljšuje, problem so velika neskladja med tem, kar se poučuje, kakšna znanja in veščine ljudje pridobivajo, in tem, kar potrebujemo, ne le zdaj, pač pa predvsem jutri in pojutrišnjem. Prilagoditev na prihajajoče izzive, na spremenjene potrebe je glavni izziv, dodatna težava pa je, da niti ne vemo, kakšne so te potrebe. Ne vemo pa zato, ker je za to potreben odprt partnerski sistem, torej z neposredno vključenostjo deležnikov na terenu. S tem se že nekaj časa ukvarjamo, a resnega vedenja o tem, kakšne so potrebe, kaj šele delujočega sistema, še vedno nimamo.

Sicer pa je mobilizacija za spremembe ena prvih stvari, ki smo jih poudarili v poročilu. Zavedati se moramo, da spremembe prihajajo, in zato moramo senzibilizirati prebivalstvo, da bodo ljudje pripravljeni iti v intenziven proces preusposabljanja in bodo odprti za spremembe, da se bodo sami angažirali, tudi znotraj podjetij. Hkrati pa jim mora država pri tem priti naproti, s spodbudami, podpornim okoljem pa tudi z varnostno mrežo, da, denimo, šibkejši ali bolj izpostavljeni ne izostanejo iz procesa preobrazbe. In če bi bilo tako, bi na koncu vsi pridobili.

Je pa zanimivo, da so bile ravno pri odnosu ljudi ugotovljene tudi nekatere pozitivne spremembe. Ta se namreč obrača v produktivnosti bolj naklonjeno smer, kar je vidno v njihovem pogledu na podjetništvo ali digitalizacijo. Ljudje se vse bolj zavedajo, da drugače ne bo šlo; pri stališču do digitalizacije in njenega pozitivnega vpliva na podjetja in družbo smo bili leta 2018 pri repu, zdaj pa smo po podatkih Eurobarometra iz pomladi 2021 skočili v prvo skupino. To je zelo pozitivno, seveda pa morajo temu slediti še druge stvari. Recepti izpred petdesetih let v dobi četrte industrijske revolucije preprosto ne bodo delovali.

Je pozitivni premik pri odnosu do digitalizacije, ki ga omenjate, odraz tega, da smo med pandemijo več delali, poslovali, se šolali in komunicirali na daljavo, torej digitalno?
Bojimo se, da je bil ta učinek bolj površinski, kredibilnih primerjalnih podatkov še ni. Res smo šli bolj v e-trgovino, uporabo interneta, nakupe računalnikov, po nekaterih analizah smo to precej pospešili tudi glede na druge države. Skrbi pa nas, da to ni bilo v smislu digitalne preobrazbe in uvajanja zahtevnejših digitalnih projektov in temu primerne reorganizacije, prilagajanja produktov kupcem na temelju novih tehnologij, uvajanja umetne inteligence. Zdi se, da je bilo tega razmeroma malo, še posebej v primerjavi z državami, kot je, recimo, Koreja, ki je že lani bistveno povečala podporo podjetjem za digitalno preobrazbo. Tega pri nas ni bilo, vsaj ne veliko, tako da smo v najboljšem primeru napredovali, a manj kot drugi.

Dobro delujoče, pregledne in nekoruptivne institucije so ključne za uspeh držav in blaginjo državljanov, med drugim ugotavljata ekonomista Daron Acemoglu in James A. Robinson v svetovni uspešnici Zakaj narodi propadajo. Kako se v Sloveniji odrežemo na tem področju, kakšna sta naša institucionalna konkurenčnost in zaupanje državljanov v institucije?
Ta institucionalni vidik na strukturni strani v poročilu precej poudarimo. Ne le na strani države, pač pa tudi na strani podjetij, v kontekstu poslovnoinovacijskega okolja, še posebej z vidika odprtosti in povezovanja. Z vidika podjetij to pomeni spremenjen, mrežni pristop k inovacijam in sodelovanje z drugimi institucijami, ki omogočata vrsto novih poslovnih modelov, prilagajanje produktov in storitev potrebam kupcev itd. To je morda ena ključnih stvari, saj podjetja tu preveč poslujejo po starem, po utečenih tirnicah.

Na drugi strani govorimo o odprtosti na ravni posameznika do novih idej, sprememb. Podatki tu niso spodbudni. Ko pa gre za kakovost delovanja institucij, smo šli celo rahlo nazaj. Smo sicer blizu povprečja EU, a zelo daleč za inovacijskimi voditeljicami. Poleg povečanih vlaganj podjetij in države ter pospešenih strukturnih sprememb stvari je tudi nadgrajeno institucionalno okolje pomemben vidik za preskok v inovacijsko podprto rast. To bo proces, ki zahteva čas, a tudi dolga pot se začne z majhnimi koraki, predvsem pa se je pomena tega treba zavedati in začeti v tej smeri delati tudi v praksi.

Med dejavniki produktivnosti se krepi pomen neoprijemljivega kapitala, zdaj ugotavljate na Umarju. Kaj konkretno pomeni ta nekoliko neoprijemljivi pojem, kako bi ga razložili bralcem? Kaj vsebuje in zakaj je pomemben?
Res je neoprijemljiv in ga je težko prijeti. V Sloveniji nam je lahko dojeti in sprejeti, da investicije pomenijo stvari, kot so zgradbe, infrastruktura, stroji. Še več, zdi se, da je pri nas logika, da se morajo stvari dogajati zaporedno. Da je treba najprej zgraditi betonski temelj, potem zgradbo, šele potem bomo noter pripeljali ljudi in šele potem jih bomo usposobili. Ta logika ni podprta ne z empirično literaturo ne z izkušnjami drugih držav.

Vse države, ki so naredile preskok, so se tega lotile holistično, celovito. In tisto, kar razlikuje uspešne države od neuspešnih, niso vlaganja v ta oprijemljivi del, čeprav je ta tudi pomemben, pač pa strateški pristop k vlaganjem v raziskave, razvoj, inovacije, informacijsko-komunikacijske tehnologije, v človeške vire in tudi druge mehke dejavnike. Denimo, vse preradi pozabljamo na organizacijski kapital ali dizajn, katerih pomen se izrazito veča, v Sloveniji pa jima namenjamo premalo pozornosti.

Zakaj je tako? Ali nimamo tradicije, se pri vlaganjih preveč usmerjamo v beton in premalo v pamet?
Morda vas bo presenetilo, a Slovenija tu ni niti malo specifična. Obstaja celo ime za to – »middle income trap«, torej past srednje stopnje razvitosti. To je koncept, o katerem se v Bruslju veliko govori, tako kot tudi na globalni ravni. Problem je v tem, da so tvoji produkcijski faktorji na nižji stopnji, ko si manj razvit, cenejši, zato je recept razmeroma enostaven. Investira se v infrastrukturo, v trde dejavnike, s tem se tvoj standard izboljšuje, še posebej v državah, kot je Slovenija, kjer imamo tradicijo, razmeroma visoko stopnjo usposobljenosti in smo blizu vodilnim trgom. Posledica tega je v preteklem obdobju bila, da imamo kar konkurenčen podjetniški sektor, a predvsem kot dobavitelji sestavnih delov.

Toda ta recept se izpoje, in to ravno nekje na ravni razvitosti Slovenije. Potem je treba ta model, na katerem temelji tvoja primerjalna konkurenčna prednost, spremeniti, preiti je treba na inovacijsko podprto rast, na kar opozarjata tudi ekonomista Philippe Aghion ter Céline Antonin v svojem komentarju, kaj bi morala biti vsebina načrtov za okrevanje in odpornost. A tukaj se v praksi vse prepogosto zatakne, saj je prilagajanje organizacije, kulture podjetja pa tudi države v smeri odprtega sodelovanja in povezovanja ali pa preusmeritve vlaganj v projekte, »kjer se ne režejo trakovi«, pač bolj zahtevno in navzven morda tudi manj atraktivno. Tudi učinki se ne pokažejo z danes na jutri, ampak zahtevajo sistematično in konsistentno politiko skozi daljše obdobje. V Sloveniji imamo tako med podjetji še vedno primerjalno velik delež tistih, ki delujejo po klasičnem sistemu upravljanja »ukaži in nadziraj«, kar seveda izhaja iz strukture gospodarstva zadnjih 50 ali 60 let. A to se mora spremeniti, časi so zdaj drugačni.

Dvig produktivnosti ni cilj, je pot, po kateri pridemo do večje blaginje in višjega življenjskega standarda. Kaj bi k temu dodali?
Zavedati se moramo, da moramo spremeniti smer in narediti preskok, ki zahteva vrsto sprememb na ravni države, javnih politik, podjetij, podjetniškega sektorja in tudi nas kot posameznikov in celotne družbe. Vse to se mora zgoditi hkrati in to bo zahtevalo strateški premislek in strateški preskok, ki ga poskušamo v našem poročilu povzeti z besedami pospešene pametne in trajnostne preobrazbe.

Ob katastrofalnih posledicah podnebnih sprememb je prehod v nizkoogljično družbo ena prvih prioritet. Kako povezati ta dejavnika, višjo produktivnost in upoštevanje okoljskih meril in trajnostnega razvoja?
V praksi in na kratek rok je to še posebej na ravni posameznih podjetij zelo velik izziv, tako je tudi praviloma dojeto. Zato smo v poročilu poskušali bolj osvetliti pozitiven vidik tega prehoda, ki pa bo bolj očiten na srednji in dolgi rok. Kar se nam je lani zgodilo s skokom cen surovin, je namreč trend, ki se bo po pričakovanjih nadaljeval. Te škarje se bodo z vidika stroškovnih pritiskov še naprej zapirale. Na drugi strani pa so novi zeleni produkti priložnost za večjo diferenciacijo in posledično povečanje prihodkov.

To sta dve smeri, ki ju je nujno treba vključiti in ju tudi izkoristiti ter dopolniti z uvajanjem inovacij in nadgradnjo poslovnih modelov. Zato, kjer je le mogoče in smiselno, govorimo o povezani pametni in hkrati trajnostni preobrazbi, res pa je, da je določene ukrepe, povezane s prehodom v nizkoogljično in krožno gospodarstvo, treba izvesti tudi vzporedno, o čemer je bilo več govora v lanskem poročilu.

V intervjuju leta 2020 ste mi dejali, da bi morali logiko zadovoljstva s povprečnim izbrisati iz naše DNK. Je ta misel zdaj še bolj aktualna?
Podatki temu vsekakor pritrjujejo. Od takrat je sprememba ta, da nam voda še bolj teče v grlo. Covid je lani pospešil prestrukturiranje globalnih verig vrednosti, posledice pa že začenjamo čutiti, ne le podjetja, pač pa tudi državljani. Motnje v dobavnih verigah se zdaj kažejo v cenah surovin in energentov. Upam, da se bomo zbudili in ugotovili, da ima to lahko precej dramatične posledice. Ki so sicer lahko tudi zelo pozitivne, če bi prestrukturiranje obrnili sebi v prid, za kar imamo tudi vse možnosti in celo zelo dobro izhodišče, a za zdaj vztrajamo v stari smeri, pri starih receptih in se ne odzivamo in prilagajamo, kar ni dobro.


In še link do Umarjevega poročila:

 

·
Registered
Joined
·
4,743 Posts
nisem vse prebral ker so se neumnosti zecele na zacetku

jokice o tem kako ljudje ne delajo za pest arasidov

nej gredo taki "investirojo" si slikat svojo rit
 
  • Like
Reactions: who

·
Registered
Joined
·
563 Posts
Me zanima produktivnost telih gospodov, ki to pišejo. Kakšne imajo plače, koliko dopusta, prostega časa, se do večera in za vikende javljajo na telefone ker je treba vedno kaj dodatno seveda brezplačno narediti....
 

·
Above-the-clouds
Joined
·
9,176 Posts




 

·
Gradimo življenje
Joined
·
3,846 Posts
Med ključnimi letošnjimi naložbami je opozoril, da v Krškem načrtujejo gradnjo novih zmogljivosti za razvoj in proizvodnjo farmacevtskih učinkovin. Projektna dokumentacija za izvedbo del je pripravljena, potekajo pa postopki za pridobitev dovoljenj za gradnjo Sinteze 2 in Kemijsko-analitskega centra.

Zgradili bodo še manjše tehnološke in infrastrukturne objekte, ki so potrebni za celovito zagotavljanje proizvodnega procesa. Naložba je ocenjena na 163 milijonov evrov. S to sledijo Krkini strategiji vertikalne integracije od razvoja izdelka do njegove proizvodnje, ustvarili pa bodo več sto novih delovnih mest. Proizvodnja v Krškem naj bi stekla med letoma 2024 in 2025, je dodal.


Za investiranje v Sloveniji se sicer trenutno zanima okoli 20 potencialnih domačih in tujih investitorjev, in sicer govorimo o vsaj desetih manjših in desetih večjih investicijah, so pred mesecem pojasnili na ministrstvu za gospodarstvo. Med njimi je tudi približno 100 milijonov evrov vredna investicija v podravski regiji na področju proizvodnje delovnih strojev, Pomurju se obeta nova proizvodna enota avtomobilske industrije v vrednosti 55 milijonov evrov, ki bo ustvarila več kot 60 delovnih mest.


 
3401 - 3420 of 3452 Posts
Top